Morda je največja težava nekaterih sodobnih zahodnih družbenih mislecev, da so Marksizem kot ekonomsko in politično teorijo že 'položili v grob', ob tem pa pravzaprav ne ločijo njegove izroditve v nekaterih državah, in ne priznavajo tega, da še vedno razloži marsikateri moment v modernem razumevanju družbe in ekonomije. Ob tem pravzaprav nimajo izgrajene percepcije, kaj je utopija in percepcija utopičnega, kaj pa je operacionalizacija in aplikacija teorije s tehnicističnim prizvokom. Kanadski profesor politologije in politične ekonomije Leo Panitch pravi, da je njegovo raziskovalno delo usmerjeno v dokazovanje nasprotnega. Torej, da tudi na 'demokratičnem' zahodu priznavajo vrednost Marxove dediščine. Zagovarja neke vrste 'zahodni' marksistični model, kot predstavitveno strukturo, s katero so se ponašali sovjetski disidenti. Slednje opredeljuje kot veliko boljšo kreacijo marksizma, kot pa jo je dejansko zmogel enopartijski sovjetski sistem, ki obenem ni bil sposoben osvetliti negativnih implikacij organiziranja delavstva kot revolucionarnega razreda.

Profesor Panitch poučuje na univerzi York v Torontu. Poleg klasičnega profesorskega poučevanja in raziskovanja na univerzi, kot so-urednik daje smernice akademskemu časopisu Socialist Register, ki je po mnenju mnogih ena najpomembnejših referenc na področju moderne marksistične misli.

Profesor Panitch, ali je danes ustanovna biblija komunizma - komunistični manifest - še aktualen? Kaj se lahko novodobni 'revolucionarji' naučijo iz teh Marxovih 'svetih naukov'?
Manifesto je aktualen za sodobne razprave, ne samo v revijah, ki obdelujejo levo politično-ekonomsko misel v akademskih okvirih, temveč se z njegovimi dognanji pogosto ukvarjajo tudi v Wall Street Journalu in v Economistu. Zdi se, da je njegova vsebina še kako modernistična v proučevanju sodobnih trendov globalizacije. Večina ljudi verjetno niti ne ve, da je Manifesto v svojem prvem delu svojstven prispevek k raziskovanju vloge buržoazije, predvsem tistega dela, ki ji navadno rečemo 'revolucionarni' del buržoazije, kaj resnično naredi buržoazijo, da deluje revolucionarno. In to je pravzaprav možnost, da sodeluje v ekonomski tekmi, to je njeno gonilo lastnega razvoja – razvijanje tehnologije, premeščanje delovne sile in resursov ter inovacije. Nekatere Marxove navedbe so torej še vedno zelo aktualne za proučevanje globalizacije.

Torej lahko marksizem prepoznamo kot moderno politično agendo?
Zame osebno je marksizem družbena veda. Postal sem marksist zaradi dejstva, na kakšen način pojasnjuje delovanje politično-ekonomskega sveta – bolje kot katerakoli druga teorija. Predvsem na zahodu marksizem pojasnjuje veliko. Tu mislim predvsem delovanje kapitalističnega sistema. Torej bi lahko opredelili moderno marksistično agendo kot nekaj, kar na pravilen način pojasnjuje delovanje kapitalističnega sistema. V političnem smislu, ko govorimo o prenovi marksistične misli, gre za prenovo vizije in strategije, kako preiti iz okvira kapitalizma v neko bolj humano stanje – kreacijo kolektivne demokratične skupnosti, v kateri so načini in vrsta proizvodov ter produkcije definirani na demokratičen način, kar pa sedaj ni praksa. To naj bi bila skupnost, kjer država ni sovražnik državljanov. Marksizem torej pojmujem kot neke vrste teorijo zgodovine, čeprav si je kot sredstvo sprememb izbrala revolucijo. Zmotno pa je misliti, da vam taka teorija lahko ponudi recept, kako spremeniti svet. To obenem pomeni, da četudi razumete, kako so se stvari odvijale v preteklosti, ne pomeni, da razumete, kako bodo določene stvari spreminjale prihodnost. Resnica je, da je večina ljudi, ki so bili del neke revolucije, bila na nek način marksistov – to je pomenilo, da so imeli ambicijo spremeniti določen sistem, marksizem kot teorija pa jim ni ponudil recepta, kako to narediti. V tem kontekstu lahko definiramo tudi Tita, ki je bil neke vrste kreativni voditelj. Da bi v modernem svetu izvedli pomembne spremembe, je potrebno razviti strategijo ponovnega organiziranja, kako pravzaprav organizirati ljudske množice v močno silo, kako organizirati zelo diverzificiran delavski razred. Po mojem mnenju se bo to v prihodnosti zgodilo. Potrebno je vedeti, da tudi v zahodnem svetu ljudje delajo daljši čas in intenzivneje, kot v preteklosti za manjše plačilo in manj socialne varnosti. Ljudje se bodo poskušali organizirati za izhod iz tega sistema in obenem naučili nekaj iz preteklosti. Želimo si torej neke nove družbe, ki ne bi temeljila na trgovini z dobrinami. In marksizem ponuja le nekatera načela, kako to izvesti. Ljudje večinoma menijo, da lahko obstaja harmonija v družbi kljub trgovanju z dobrinami in akumulaciji bogastva. To so neke vrste utopisti. Kot Giddens na primer, ki je ponujal v okviru Blairove politike oboje: gospodarsko učinkovitost in socialno pravičnost.

Ronald Anarson v svoji knjigi After Marxism poudarja, da se v nekaterih opredelitvah 'politične naslednice' velikega Marxa pravzaprav približujejo desno-sredinskim strankam v Evropi. Ali so socialdemokratske in post-komunistične stranke obrnile prvotno zastavljeno smer delovanja?
Po mojem mnenju so omenjeni politični subjekti storili napako v tem, da so zaobšli dejstvo, kako močan je pravzaprav kapitalistični sistem – kakšno moč povzroči rezultat delovanja njegove dinamike, kar je pravzaprav že sam Marx ugotovil in zapisal. Sedanja verzija globalnega kapitalizma je pokazala in dokazala pravkar omenjeno. Ni imela nobene prave alternative, nobenega pravega balansa, ki bi zaustavljal in omejeval neomejene apetite. Institucije, ki so jih delavci povzdignili v nebo skozi zgodovino, niso imele na to verzijo kapitalizma nikakršnega odgovora in bile obenem skozi proces eksploatacije tega tipa kapitalizma poražene. Posledično smo sedaj soočeni z dejstvom, da so te t.i. 'stare sile' zunaj okvira svoje zgodovinsko definirane vloge. Kaj pravzaprav lahko danes storimo za nekakšen 'revive' marksizma? Odgovor je v tem, da mora neka nova oblika organiziranosti doumeti napake starih komunističnih partij in novejših socialdemokratskih strank – izvesti neke vrste novo revolucijo. Manifesto je vsekakor še relevanten.

Ali imajo moderne politične stranke potencial, da presežejo prej omenjene napake starih komunističnih partij?
Na primer Lulova delavska stranka v Braziliji, ki jo lahko označimo za post-komunistično in post-socialdemokratsko, je imela začetni potencial in vedenje, da bi lahko popravila pretekle napake komunističnih in socialdemokratskih strank. V paktu z vlado naj bi bila revni populaciji dana možnost, da na nek način sodeluje in spreminja državne politike, obenem pa ji pojasniti, na kakšen način se lahko organizira za izpeljavo neke kolektivne akcije. Vendar v realnosti Lulova vlada tega ni storila in stranka je ostala na ravni klasične socialdemokracije. Nasprotno, od začetnega predloga se je zgodila 'de-mobilizacija' državljanov. Iz brazilskega primera se lahko naučimo, kako pomembna naloga nas še čaka. Četudi obstaja retorika, koliko smo se resnično naučili iz preteklih napak komunističnih partij, je politično-življenjska realnost takšna, da je veliko lažje politično preživeti, če tega ne storimo. Zgodi se lahko revolt, če ljudem ponudite neko orodje za spremembe. Vse navedeno nas vodi do tega, da potrebujemo institucije, ki premorejo neke vrste interni institucionalni mehanizem, ki ne dovoljuje izvoljenim vladam, da bi to dejansko storile. Lula je še vedno nekako pozicioniran na levem političnem polu, da bi dosegel visoko stopnjo organiziranega sodelovanja z Indijo in ostalimi državami tretjega sveta v kontekstu pravičnejšega trgovanja napram Evropski uniji in Združenim državam Amerike, obenem pa, da bi lahko manj razvite države lahko prodajale svoje kmetijske proizvode v bolj razvite kapitalistične države. To pa za manj razvite pomeni nadaljnjo integracijo v kapitalistično globalizacijo.

Torej ne moremo govoriti o pravem vstajenju marksizma v obliki južnoameriške preporoditve?
Evo Morales ni na primer noben način povezan s projektom izgradnje socializma, kar je nekako tudi sam priznal. To ne pomeni, da ni progresiven v bolivijskih okvirih, gre pravzaprav za poskus, da Bolivija postane ekonomsko bolj konkurenčno kapitalistično gospodarstvo in obenem reformira kmetijstvo, da postane bolj konkurenčno. Chavezov primer ni tako enostaven za analizo. Seveda v njegovi politiki lahko prepoznamo populistične elemente, obenem pa se lahko strinjamo, da je zelo kritičen do preteklih političnih akcij in procesov, ki so jih politične elite vodile od vrha navzdol. Gre za človeka, ki prihaja iz vojaških krogov, obenem pa hoče izražati neko samostojnost pri izvajanju začrtane politike. Nekako sledi kubanskemu modelu, ki pa je voden od zgoraj navzdol. Chavez poseduje resurse, ki mu omogočajo dokaj resno vlogo pri menjavi in trgovanju, ob tem je pravi retorik, kar ni nepomembno v smislu, da ljudem daje neko upanje. Nenazadnje pa je zaradi nafte dosegel, da iz mednarodnega okolja prihaja podpora južnoameriškemu okolju – trgovanje z nafto za mleko, izmenjava kubanskih zdravnikov. Gre za tip internacionalizma ali mednarodne podpore, kar bi pravzaprav potrebovali v boju proti globalnemu kapitalizmu. V državi pa je Chavez obenem ustvaril ideološko osnovo za mobilizacijo državljanov. Četudi nekdo pravi, da njegova politična akcija prihaja od zgoraj, je spodbudil proces mobilizacije tudi na dnu. Kam to vodi, nihče ne more napovedati.

Marx je definiral kapitalizem kot prehodno in neizpodbitno stanje prehoda v 'končni model'. Na Kitajskem pa smo priča priča nekemu vice versa procesu, ki ga je utemeljil marksizem.
V kitajskem primeru gre predvsem za razvijanje ideje liberalnega trga in obenem transformacija preteklega sistema produkcije v kapitalistični sistem produkcije, zasnovanega na akumulaciji kapitala, tekmovanju. Marksizem tu dejansko ni usmeril svojega intelektualnega potenciala. Birokratski razred, ki obstaja v nekem vmesnem modelu med kapitalističnim in socialističnim modelom, poskuša v nekem trenutku produkcijska sredstva spreobrniti v sredstva privatne akumulacije. Če birokratskemu razredu to ne uspe sedaj, deluje v upanju, da bo to uspelo njegovim naslednikom. Kitajska politična elita skozi okvir monopola komunistične partije deluje v smeri spremembe lastne strukture v buržoazno elito. Vodilni kitajski politiki argumentirajo sedanjo smer razvoja v smislu, da postavljajo materialno bazo za poznejši prehod v socializem, kar pa je seveda absurd. Še vedno je potrebna revolucija, saj se oblikuje kapitalistični razred. To je pravzaprav vulgarni argument kitajskega vodstva za opravičevanje nekaterih dejanj. Tragedija je, kar se je v neki meri primerilo tudi v Jugoslaviji, da je politična elita uporabila marksistične simbole. Delavci vam v nekem trenutku odgovorijo, da ne potrebujejo tega marksističnega 'sranja', da je to proizvod vladajoče elite, ki jim želi zapreti grla. Komunisti so prevzeli nalogo modernizirati družbo, kar pa počno na zelo nedemokratičen način.

Zahodna akademska družboslovna znanost že nekaj let ponuja vrsto alternativ, ki zamegljujejo vrednost Marksizma, in ponujajo potovanje v druge smeri, daleč od nečesa, kar bi povprečnemu človeku lahko dalo razjasniti, kaj pravzaprav Marksizem kot teorija ali pristop prinaša. Radikalna sprememba, ki jo marksizem ponuja, Giddens 'popravi' z uveljavitvijo tretje poti, ki je neke vrste pakt pakt o nenapadanju.
Giddens je imel veliko povedati kot mlad človek. Napisal je nekaj dobrih knjig o Durkheimu in Webru in zelo dobro knjigo o teoriji razredov, v kateri je potrdil tezo, da je edini pravi delavski razred – revolucionarni razred, ki pa nikakor ne more biti del buržoazne demokracije. Njegova poznejša dela pa so nekaj brez prave vsebine – kot nekakšna sociologija ob jutranji kavi. Lahko bi govorili o njegovih zelo puhlih referencah o globalizacijskih procesih, vrednotah v globalizaciji, nesposobnosti držav, da bi kontrolirale kapitalske tokove. Ni razumel osnovnega zakona, da je tok kapitala odvisen od mnogih držav, kjer države pravzaprav 'konstruirajo' kapital. Vendar pa kljub dejstvu, da gre po mojem mnenju za 'sociologijo ob kavi', ne spremeni dejstva, da je imel s svojimi deli velik vpliv. S tem mislim predvsem vpliv na Blairovo politiko in njegovo 'new labour' ideologijo. Gre za neke vrste ideologijo, ki je politično stranko v osnovi oddaljila od prvotnega povezovanja z delavskim razredom. Strankarski veljaki so postali menedžerji države. Mislili so, da vodijo državo, vendar pa je državni sistem pravzaprav vodil njih.

Post-Keynesianism, ki je nadaljevanje tradicionalne Keynesove teorije v ekonomiji, povzema mnoge ugotovitve marksistične misli. Ali lahko Keyensovo teorijo enačimo z marksizmom?
Daleč od omenjenega. Keynes je ob neki priložnosti dejal, da ostaja del buržoaznega razreda in da se bo boril za pravice le-tega. Nikoli ni zagovarjal teze, da bi lahko proletariat bil kakršenkoli agent sprememb v svetovnem okolju. Po drugi strani pa je zagovarjal neke vrste progresivni liberalizem. Razumel je mentaliteto dogajanja, ki vlada na trgu delnic in v bančnem sistemu. Obenem pa je uvidel, da lahko kapitalizem producira ponavljajoče se krize, kar je kot tezo sprejel tudi Marx v okviru prekomerne porabe in produkcije. Vendar pa v nobenem primeru ni bil marksist, razumel pa je nekatere stvari v kapitalizmu, ki so na las podobne opredelitvam v marksistični teoriji.

Ali je Stalin idealiziral Marxa?
Nekako sem nepotrpežljiv s tistimi, ki stalinizem pojasnjujejo z marksističnimi idejami. Menim, da je stalinizem idealistična eksplanacija marksizma. Ob pojasnjevanju stalinističnega fenomena je potrebno razumeti objektivne zgodovinske in materialne pogoje za nastanek. Same ideje tega ne producirajo. Lahko sicer kritizirate Marxa, da ni študiral in pojasnil tega fenomena. Tudi zahodni marksizem ni podal pravega odgovora, kakšen sistem je bil v bistvu stari sovjetski sistem. Đilas, na primer, je poskušal podati pravi odgovor na prej omenjeno vprašanje. Marksizem je zelo uporaben za razlago fenomenov kapitalizma, toda ne zelo uporaben za razlago birokratskega komunizma. Absurd je, če bi trdili, da je stalinizem nastal zaradi idej marksizma. Šlo je za moč, ki je nastala in se kulminirala v organizaciji, posebej v procesu organiziranja delavstva in ljudske mase. Zelo lahkomiselno je razmišljanje, da stalinizem tako enostavno povežemo s temeljnimi marksističnimi idejami. Vendar nekaj podobnega počno nekateri postmodernistični misleci, na primer Laclau in Mouffe. Skratka, preberejo knjigo ter enostavno povežejo tezo o napakah razrednih politik s Gramscijevo, Leninovo ali Luxmemburgino teorijo. Točneje rečeno, ne preštudirajo ali ne razumejo povsem zgodovinskih procesov. Komunistične partije, ki so delovale na stalinističnih temeljih, so neko verzijo vulgarnega marksizma prelevile v simbolna dejanja, kar jim je obenem dovoljevalo izgradnjo ideološkega okvira za propagandno delovanje. V veliki meri je tudi resnično, da so k temu nekaj dodali tudi disidenti marksizma, ki jih je Stalin v resnici pobijal. Nekako so klasični marksizem v Leninovi preobleki dojeli kot nekakšen gospel, bolj kot pa kot nekaj v okviru družbenih ved – torej daleč od nekega kritičnega pristopa. Prepoznati jih je mogoče kot nekakšne trockiste, kot nekakšne sužnje leninizma in advokatorje demokratičnega centralizma nasproti Stalinu. Kar je pravzaprav ironično, ker sta se Lenin in Trocki leta 1908 prerekala o stopnji centralizacije in boljševizmu. V skladu z omenjenim se zdi, da lahko kritiziramo intelektualce in aktiviste, da so Marxa postavili na piedestal. In to brez kritičnega pristopa. Teza, da ideje producirajo in konstruirajo politične sisteme je torej idealistična. Postmodernisti, ki so to storili, so v glavnem filozofi – vse kar naredijo je, da berejo knjige ostalih avtorjev, niso zgodovinarji in ne zagovarjajo zgodovinskega materializma.

Katere družbene skupine lahko prepoznate kot nove moderne snovalce in ideologe osnovne Marksove ideje?
Težko vprašanje. Brez mase delavske populacije izza revolucije je težko sprovesti spremembe. Delavci namreč poznajo mehanizme, kako ustaviti delovanje sistema. Vendar je problem v tem, da sindikati niso pripravljeni prevzeti vodstvene vloge, saj jih zanima le visoko plačilo in zaščita lastnega birokratskega aparata. Kar se je dogajalo od Seattla naprej je morda ohrabrujoče. Mlade sile na ulicah, opogumljene z anarhističnimi idejami, kar pa ni presenetljivo. V devetdesetih so poleg delavskih gibanj in strank tudi anarhistične skupine zagovarjale podobne strategije in politike. Tak tip aktivizma razume, da je potreben nek tip organizacije, ne samo za proteste. Upam, da bo tak tip anarhizma spodbudil k ustanavljanju novega tipa delavskih sindikatov, ki bi po definiciji morali dvomiti v državne politike, v 'top-down' oblikovanje politik. Ni smiselno trditi, da je revolucijo mogoče izvesti brez države. Ob tem je zanimivo, da večina 'zelenih' gibanj in političnih strank ni zainteresiranih biti nosilec družbenih sprememb. Zavzemajo se sicer za razreševanje ekoloških problemov, ob tem pa iščejo konsenz s kapitalom – orientirani so na trg. Tako ideja izpred dvajsetih let o zeleno-redči koaliciji ni možna. Večje možnosti preživetja ima ideja o tem, da bi marksisti oziroma socialistične sile prevzele ekološke probleme kot pomemben del svoje politične agende.