Morda je največja težava nekaterih teoretikov, ki so Marksizem kot ekonomsko in politično teorijo že 'položili v grob', v tem, da pravzaprav ne ločijo njegove izroditve v nekaterih državah, in med tem, da pravzaprav še vedno razloži marsikateri moment v modernem razumevanju družbe in ekonomije. Ob tem pravzaprav nimajo izgrajene percepcije, kaj je utopija in percepcija utopičnega, kaj pa je operacionalizacija in aplikacija teorije s tehnicističnim prizvokom.

Marx je klinično mrtev?

Eno ključnih točk zahodnega nasprotovanja marksizmu gre iskati v tezi, ki jo je Marx dejansko utemeljil: kapitalizem je le 'vmesno postajališče' nasproti pravičnejši družbi. Negativna nastrojenost 'kapitalističnega' sveta nasproti marksizmu se zdi smiselna vsaj iz njihovega zornega kota, saj gre za temeljno zanikanje nekega drugega (konkurenčnega) sistema. 

Zahodna akademska realnost že vrsto let ponuja vrsto nekih alternativ, ki zamegljujejo vrednost Marksizma, in ponujajo potovanje v druge smeri, pač daleč od nečesa, kar bi povprečnemu človeku lahko dalo razjasniti, kaj pravzaprav Marksizem kot teorija ali pristop prinaša. Radikalna sprememba, ki jo marksizem ponuja, Giddens popravi z uveljavitvijo tretje poti, ki je pakt o nenapadanju, vendar pa brez jasne opredelitve, kako lahko pride do družbeno-političnih sprememb in pravzaprav zagovarja 'raztegnjeni' pragmatizem in potovanje v meglo.

Ronald Anarson v svoji knjigi After Marxism poudarja, da je slednji pravzaprav v tem obdobju advokatura brez praktične uporabne teorije, kot teorija brez prakse. Omenjeno pojasni na primeru, da je sedanja levica glede na temeljne Marxove opredelitve izgubila smisel za socialistično ekonomsko planiranje, ob tem na primer izraža svojo naklonjenost do progresivnih obdavčitev dohodka, do razširjene države blaginje in ob tem tudi naklonjenost temu, da država vodi in upravlja s šolskim sistemom. Ob tem pa Anarson pravi, da se v nekaterih opredelitvah politične naslednice (beri: politične stranke) velikega Marxa pravzaprav približujejo desno-sredinskim strankam v Evropi.

Trije vzroki za izkrivljeno sliko

            Obstajajo vsaj trije vzroki za nesprejemanje Marxove dediščine: dva simbolna in en pravi. Katoliška cerkev je Marksizem izkoristila kot svojo anti-ideologijo, ideologijo, ki je njena nasprotna (negativna) vrednost. Cerkvena struktura je pravzaprav znala iz Marxizma narediti simbol nevarnega, nekaj kar je za 'našo' cerkev negativno. Pravzaprav je uporabila danes dobro znano tezo 'če nisi z nami, si proti nam' - konstrukt popolnega sovražnika.

            Podobno strategijo so ubrale Združene države Amerike, le da v sedanji svetovni ureditvi Marx ne pomeni več najmočnejšega simbolnega sovražnika. Washingtonska garnitura je zamenjala simbole, a strategija delovanja in polarizacije na dobre in manj dobre ter celo zelo slabe ostaja. Torej je simbolizem in simplifikacija nasprotnega pola, ne glede na 'umetniško tehniko', še vedno privilegirana strategija ameriške administracije.

            Dejstvo pa je, da so mnoge države izkoristile marksizem v prid podrejanja množic, teptanja njihovih pravic in ubijanja. Slednje bi lahko opredelili kot 'ideološka izroditev tehnicističnih temeljev'. Gre pravzaprav za podobno, prej omenjeno politično-totalitarno tehniko, ki pa za simbol ne postavi nasprotnika, temveč svojo notranjo ideološko podstat. Pravzaprav izkoristi svojo lastno ideološko zgradbo za podreditev podanikov (državljanov) in destruktivno vodenje zunanje politike. Mnogi teoretiki trdijo, da je izroditev marksizma v obliki komunističnih diktatur predvsem del marksistične misli, ki je znana tudi kot t.i. tradicionalni marksizem.   

 Kritični marksizem

Marksizem, ali se z njim morda strinjamo ali ne, je odprl pot mnogim novim, sodobnejšim teorijam, ki se ukvarjajo z nadaljevanjem proučevanja smisla Marxove dediščine.  Kot odgovor na dogmatični sovjetski marksizem se je oblikoval t.i. kritični marksizem, ki ga lahko štejemo v polje radikalne politične ekonomije. Čeprav se vedno postavlja vprašanje, kaj je radikalno, kritični marksizem lahko pojmujemo podobno, kot post-Keynesianism, ki je nadaljevanje tradicionalne Keynesove teorije v ekonomiji, obenem pa povzema mnoge ugotovitve marksistične misli. Obenem pa je kritični marksizem pravzaprav veliko težje točneje definirati, kot njegovo sovjetsko predhodnico. Howard J. Sherman v knjigi Reinventing Marxism pravi, da se je sedanje pojmovanje marksizma razvilo kot odgovor na sovjetski marksizem in ortodoksnost družbenih ved, posebej neo-klasične ali ortodoksne ekonomije. Kritični marksizem poudarja, da je njegova sovjetska različica vsa spoznanja racionalizirala na polje ekonomije in da je obenem je drastično poenostavila konflikt kot boj le dveh obstoječih razredov.       

 Aplikacija

Dejstvo je, da marksizem ni izgradil pravega modela ali odgovora na zgodovinski  imperializem in kolonializem, za katera je značilno izkoriščanje cenene delovne sile in izkoriščanje menjave v prid kolonizatorjev. Odgovor gre iskati v tem, da je kapitalizem le vmesna forma marksistične misli. Marx je prvotna ljudstva celo definiral kot primitivna, ter njihov način proizvodnje označil kot primitiven. Če pa prezrcalimo nekatera njegova spoznanja v obdobje globalizacije (vsaj kot jo poznamo danes), se njegovi sodobniki na podoben način se poskušajo upirati modernemu kolonializmu in njegovim negativnim posledicam. Kakšna je pravzaprav razlika med starim in novodobnim podrejanjem-osvajanjem? Pristopi z orožjem v roki so zelo podobni, morda pa je invencija izraz 'kolateralna škoda'. Kot post-marksistično teorijo, ki obuja imperialno-kolonialne elemente, gre razumeti tudi 'imperialni projekt' Negrija in Hardta in prakseologijo na političnih tleh Južne Amerike, ki jo poosebljata Evo Morales in Hugo Chavez. In vendar se s slednjimi marksist Žižek ne strinja v tem, da so ponudili prave rešitve za proletariat.               

Moč je ugovarjati teoretikom, ki marksizem definirajo kot osebek, ki so mu ogrožene življenjske funkcije. Dokaz je dejstvo, da se je zaradi negativnih eksternalij liberalnega kapitalizma prebudila skoraj celotna Južna Amerika. In vsi so znova videli simbolni trenutek: »Rdeči vragi so vstali«. Iz znova je kritika prišla iz iste smeri.

V zgodovini je bilo veliko neuspešnih poskusov razumevanja marksizma. Tudi popolnoma totalitarnih podob in izroditev. Ob tem pa se zdi, da so ravno modernejše oblike dojemanja socialnih pravic (primer skandinavskih držav) morda ponudile tisto humano vmesno podobo družbe, v kateri sta socialna in tekmovalna percepcija združeni v delujoči model. 

Danes so teptane delavske pravice. Skoraj povsod. Teorija liberalnega kapitalizma pravi, da je potrebno nižati stroške, biti veliko bolj racionalen in ne preveč porabiti za pravice proletariata. Trg ima moč in določa pravila, obenem pa se oblikujejo bogate elite, ki določajo načine političnega odločanja, sprejemanja in uveljavljanja zakonodaje. In vendar se gre v nečem strinjati tudi z opredelitvami nasprotnikov marksizma. Gre namreč za dinamičen pristop, kateremu je ohranjanje statusa quo neznana strategija. Marx in Engels sta nekoč v zvezi s tem zapisala: »...Mi definiramo marksizem kot resnično gibanje, katerega cilj je spremeniti trenutno stanje«.